V majhni vasici, kjer se zdi, da čas teče nekoliko počasneje, je domačin pred kratkim končal obnovo svoje stare hiše, ki sega še v čas pred prvo svetovno vojno. Hiša, ki je dolgo časa počivala v senci pozabe, je zdaj znova zaživela.

Njena posebnost pa ni le v starih zidovih ali lesenih tramovih. Izstopala je njena streha. Položena strešna kritina je bila slama, tradicionalni material, ki je nekoč krasil številne domačije v tem delu naše prelepe dežele. Hiša je bila dlje časa zanemarjena, streha in strešna kritina pa sta bili večinoma poškodovani ali celo povsem propadli. Domačin se je odločil, da bo slama njena slamnata strešna kritina po tradicionalnih tehnikah polaganja, da ohrani avtentičnost in duh preteklosti. In ravno streha je bila pri obnovi največji izziv. Slama kot material zahteva specifično znanje in natančnost, saj mora biti natančno položena, da zagotavlja potrebno odpornost proti dežju in vetru ter da ohranja tradicionalni videz. Domačin je na pomoč povabil starejšega mojstra, mladih tako rekoč skoraj ni, ki mu je ta strešna kritina poznana in še obvlada staro obrt suhega slamnatega kritja. Najprej je obnovil leseno konstrukcijo strehe, nadomestil poškodovane tramove, nato pa začel polagati novo slamo. Sloj za slojem, v skladu s starimi tehnikami polaganja, ki so se prenašale iz roda v rod. Poleg strehe je bila obnovljena tudi notranjost hiše.

Ohranili so še originalne lesene tramove, zidove in kamnite elemente, ki dajejo hiši edinstven čar. Sodobna dopolnila, kot so izolacija, elektrika in ogrevanje, so diskretno vključena, tako da ne posegajo v zgodovinski zgled. Obnova stare hiše je bila kulturni prispevek vasi. Slama kot tradicionalna strešna kritina ni več pogosto ali pa sploh ni uporabljena na strehah hiš, zato je ohranitev te veščine dragocen del lokalne dediščine. Hiša sedaj stoji kot živi spomenik preteklosti, ki obiskovalcem pripoveduje zgodbe o življenju pred več kot sto leti, hkrati pa ponuja topel dom za prihodnje generacije.