Lani spomladi sem sedel na terasi, gledal prazno zaplato ob ograji in razmišljal, kako bi lahko ta del vrta malo oživel. Trave ni bilo, zemlje skoraj tudi ne, le suha, zbita površina. Potem sem nekje na spletu zasledil članek o visokih gredah. Zdelo se mi je preprosto: ne rabiš prekopavati zemlje, samo postaviš, napolniš in sadiš. Še isti teden sem naročil komplet.
Postavitev je bila nepričakovano enostavna. Najtežji del je bil nositi zemljo in kompost, a občutek ob koncu dneva je bil fantastičen, imel sem prvo visoko gredo. Notri sem posadil česen, solato in nekaj drobnjaka. Priznam, nisem imel velikih pričakovanj, saj sem bil čisti začetnik.
A visoke grede so mi dale več, kot sem si lahko predstavljal. Ne samo pridelka, dale so mi rutino. Vsak dan zjutraj sem šel pogledat, kako raste. Če je bilo premalo vlage, sem zalil. Če je bilo preveč sonca, sem dodal zastirko. In počasi sem začel razmišljati, kam bi postavil še eno. Letos imam že tri.
Visoke grede so me naučile, da vrtnarjenje ni zapleteno, če začneš preprosto. In da ni treba imeti ogromnega vrta, da lahko doživiš veselje ob prvem paradižniku, ki zraste izpod tvojih rok. Poleg tega so zelo praktične, ni plevela, ni bolečin v križu, ni blata po dežju.
Danes so visoke grede moj najljubši del vrta. Mimoidoči jih pogosto opazijo, sprašujejo, kako se obnesejo, jaz pa z veseljem razlagam. Ker vem, da je to eden tistih projektov, ki ti da več, kot si pričakoval – svežo zelenjavo, stik z naravo in tisti tihi občutek ponosa, ko nekaj zraste prav zaradi tebe.
Ob večerih sedim ob gredah s skodelico čaja in gledam, kako se listi rahlo zibljejo v vetru. Včasih poberem kakšno svežo baziliko kar z roko, poduham jo in jo nesem naravnost v kuhinjo. Visoke grede niso le praktične, prinesejo tudi mir, ritem in občutek, da si spet malo bližje zemlji.…