Ko sem prvič držal v rokah svojega otroka, sem občutil nekaj, česar besede težko opišejo. Tisti majhen človek je nenadoma postal središče mojega sveta. V trenutku, ko sem ga gledal, sem začel razmišljati, kako zelo lahko ena oseba spremeni življenje, ne le z odgovornostjo, ampak tudi z veseljem, smehom in neštetimi novimi izkušnjami. 

Tisto obdobje, predno se nama je z ženo rodil otrok, pa je bilo prav tako zahtevno. Takrat sem lahko na lastne oči videl, kako lahko nosečnost vpliva na počutje ženske. To pa ni bilo samo težko obdobje zanjo, temveč deloma tudi zame. Moral sem se naučiti, kako ji stati ob strani, ko to potrebuje. Paziti sem moral namreč, da nisem preveč rinil vanjo, saj se je njeno razpoloženje iz trenutka v trenutek spreminjalo. Hormoni so ji tudi čisto ponoreli, tako da je bilo vse skupaj precej stresno. 

A po devetih mesecih čakanja je bilo vse vredno, kajti rodil se nama je prvi otrok. Takoj za tem so naju že čakali novi izzivi. Še posebej se spomnim prvih nekaj neprespanih noči. Vsakič, ko sem zaslišal jok, me je začelo čisto skrbeti. V tem sva bila namreč čisto nova, ter nekako nisva vedela, kaj vse naju čaka. A tudi tiste neprespane noči so le minile, ko je otrok začel malo rasti. 

Nato pa sem lahko na lastne oči gledal, kako je malček s časom rasel. To je bilo res nekaj neverjetnega, ter sem tedaj končno razumel, zakaj so vsi vedno govorili, da je neverjetno gledati, kako tvoji otroci hitro rastejo. To sem lahko namreč prvič opažal še na svoje oči. A ta čas je bil res nekaj posebnega. Od tistih prvih preprostih besed, do tega, ko je prvič vstal. Vse te majhne zmage so mi prinesle neverjetno veselje in hkrati tudi ponos. Zato se je ob rojstvu moje življenje obrnilo na bolje.